Vsebina
Disociativna motnja, znana tudi kot konverzijska motnja, je duševna motnja, pri kateri oseba trpi zaradi psihološkega neravnovesja s spremembami v zavesti, spominu, identiteti, čustvih, zaznavanju okolja, nadzoru gibov in vedenja.
Tako lahko oseba s to motnjo doživi različne vrste znakov in simptomov psihološkega izvora, ki se pojavijo ločeno ali skupaj, brez kakršne koli fizične bolezni, ki upravičuje primer. Glavni so:
- Začasna amnezija, bodisi zaradi določenih dogodkov bodisi iz obdobja preteklosti, imenovana disociativna amnezija;
- Izguba ali sprememba gibanja delov telesa, ki se imenuje disociativna motnja gibanja;
- Počasnost gibov in refleksov ali nezmožnost gibanja, podobno kot omedlevica ali stanje katatonije, imenovano disociativni stupor;
- Izguba zavedanja, kdo si in kje si;
- Gibi, podobni epileptičnim napadom, imenovani disociativni napadi;
- Mravljinčenje ali izguba občutka v enem ali več delih telesa, na primer v ustih, jeziku, rokah, rokah ali nogah, ki se imenuje disociativna anestezija;
- Stanje skrajne duševne zmede;
- Več identitet ali osebnosti, kar je disociativna motnja identitete. V nekaterih kulturah ali religijah temu lahko rečemo stanje posedovanja. Če želite izvedeti več o tej posebni vrsti disociativne motnje, si oglejte Disocijativna motnja identitete.
Ljudje z disociativno motnjo imajo običajno vedenjske spremembe, kot je nenadna vroča ali neuravnotežena reakcija, zato je ta motnja znana tudi kot histerija ali histerična reakcija.
Na splošno se disociativna motnja običajno pokaže ali poslabša po travmatičnih ali stresnih dogodkih in se ponavadi pojavi nenadoma. Epizode se lahko občasno pojavijo ali postanejo pogoste, odvisno od posameznega primera. Pogostejša je tudi pri ženskah kot pri moških.
Zdravljenje disociativne motnje mora voditi psihiater in lahko vključuje uporabo anksiolitičnih ali antidepresivnih zdravil za lajšanje simptomov, pri čemer je psihoterapija zelo pomembna.
Kako potrditi
Med krizami disociativne motnje lahko verjamemo, da gre za telesno bolezen, zato je običajno, da je prvi stik teh bolnikov z zdravnikom na urgenci.
Zdravnik ugotovi prisotnost tega sindroma pri intenzivnem raziskovanju sprememb v klinični oceni in pri pregledih, vendar ni ugotovljeno nič fizičnega ali organskega izvora, ki bi razložil stanje.
Potrditev disociativne motnje potrdi psihiater, ki bo ocenil simptome, predstavljene v krizah, in obstoj psiholoških konfliktov, ki bi lahko sprožili ali poslabšali bolezen. Ta zdravnik mora oceniti tudi prisotnost tesnobe, depresije, somatizacije, shizofrenije ali drugih duševnih motenj, ki se poslabšajo ali jih zamenjamo z disociativno motnjo. Razumeti, kaj so in kako prepoznati najpogostejše duševne motnje.
Kako poteka zdravljenje
Glavna oblika zdravljenja disociativne motnje je psihoterapija s psihologom, ki pomaga bolniku razviti strategije za obvladovanje stresa. Seje potekajo, dokler psiholog ne misli, da je bolnik sposoben varno obvladovati svoja čustva in odnose.
Priporočljivo je tudi nadaljnje ukrepanje pri psihiatru, ki bo ocenil razvoj bolezni in po potrebi predpisal zdravila za lajšanje simptomov, kot so antidepresivi, kot je sertralin, antipsihotiki, kot je tiaprid, ali anksiolitiki, kot je diazepam.